Raziskava preučuje pojavnost in reprodukcijo populističnega ter afektivnega komuniciranja v interpretativnem žanru časopisnega komentarja dveh izbranih dnevnih časopisov, Dela in Slovenskih novic, v obdobju sprememb migracijske in begunske zakonodaje v Sloveniji (obdobje med 2015 in 2019). Raziskovalna skupina je s pomočjo metode okvirjanja časopisnim komentarjem v izbranih dveh časopisih določila okvirje, s katerimi novinarji_ke v besedilih definirajo fenomene kot družbene probleme in znotraj katerih implicitno ali eksplicitno vključujejo oziroma ponujajo tudi rešitve. Končni vzorec analize je zamejen zgolj na tiste časopisne komentarje, ki v svoji argumentaciji vsebujejo strukturiran in pomensko relevanten par: eksplicitno definicijo problema in eksplicitno predlagano rešitev definiranega problema. Strukturirani okvirji, ki vsebujejo par problem (diagnoza) – rešitev (prognoza), ki jih je raziskovalna skupina prepoznala v besedilih, tako predstavljajo temeljne enote analize. Analiza okvirjanja znotraj komunikativnega procesa okvirjanja predpostavlja in v analiziranih besedilih omogoča zaznavanje določene nelingvistične ali nekognitivne lastnosti okvirjenih problemov in rešitev. Tako je raziskovalna skupina v besedilih vsem okvirjem, tj. vsem parom, določila tudi afekte, ki se naključno ali namensko vpenjajo ter prepletajo s pomeni in stališči v besedilih, tako okvirje kot afekte pa so v besedilih povezovali s tremi populističnimi antagonizmi, ki okvirjajo migracijsko tematiko: proti-elitizem, osrediščenost na ljudstvo, drugost. Zaradi specifičnega načina razširjanja populističnih antagonizmov v medijih je medijski populizem v vsakem paru (problem-rešitev) kodiran na dveh ravneh, prvič kot populizem skozi medije in drugič, kot populizem s strani medijev. Populizem skozi medije zaznamuje prisotnost treh populističnih antagonizmov, ki jih izrekajo zunanji glasovi (npr. politiki), na katere se novinarji opirajo, zato pojav dimenzionirajo tri spremenljivke: proti-elitizem, osrediščenost na ljudstvo, drugost. Populizem s strani medijev označuje novinarje kot akterje, ki aktivno poustvarjajo populistično komuniciranje, kot tiste akterje, ki populizem zgolj tematsko obravnavajo ali kot akterje, ki etiketirajo druge kot populiste. Pojav s tremi dimenzijami operacionalizirajo s pomočjo petih spremenljivk: proti-elitizem, osrediščenost na ljudstvo, drugost, populizem kot fenomen, populistični akter_ka.